V tem primeru nogometnemu klubu (društvo) kot interesni organizaciji, ki želi lobirati oziroma vplivati na vsebino predpisov pri občinskih svetnikih, ne bi bilo potrebno najeti lobista, ampak bi to lahko storil zakoniti zastopnik nogometnega kluba.

V skladu z ZIntPK je namreč lobist tudi oseba (kateri se po ZIntPK ni potrebno vpisati v register lobistov), ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije.

ZIntPK določa izjeme od registracije pred dejanji lobiranja, in sicer se nekaterim osebam ni potrebno vpisati v register lobistov, pa vendarle so (neregistrirani) lobisti oziroma te osebe lahko zakonito lobirajo. Gre za primere, ko ti lobirajo za interesno organizacijo, v kateri so zaposleni. Enako velja za zakonite zastopnike ali izvoljene predstavnike interesnih organizacij. To pomeni, da lahko predsednik društva zakonito lobira za to društvo, čeprav ni vpisan v register lobistov.

Komisija lahko z globo od 400 do 100.000 EUR sankcionira interesno organizacijo:

• za katero z njeno vednostjo lobira posameznik, ki v nasprotju z 58. členom ZIntPK ni registriran kot lobist;

• če v nasprotju z določbo tretjega odstavka 63. člena ZIntPK Komisiji ne posreduje pisnega poročila;

• po naročilu katere lobist lobira v nasprotju s 70. členom ZIntPK.

V kolikor bi se javnim uslužbencem ali funkcionarjem pojavil dvom, ali gre za lobiranje ali ne, svetujemo, da se zapis/prijava o razgovoru opravi tudi v takem primeru oziroma, da se v dvomu javni uslužbenec ali funkcionar obrne na svojega predstojnika ali Komisijo za preprečevanje korupcije.

''Interesne organizacije'' so pravne osebe zasebnega prava in druge pravno urejene oblike združevanja fizičnih ali pravnih oseb, v imenu in na račun katerih lobist opravlja dejavnost lobiranja (13. točka 4. člena ZIntPK).

Komisija poudarja, da za namene izvajanja določb ZIntPK s področja lobiranja pod interesno organizacijo uvršča tudi samostojnega podjetnika posameznika.

Kot interesno organizacijo je mogoče šteti:

• pravne osebe zasebnega prava;

• samostojnega podjetnika;

• pravne osebe javnega prava, ki imajo statusno obliko kot jo določa ZGD-1;

• pravne osebe javnega prava, v delu, v katerem opravljajo tržno dejavnost;

• druge pravno urejene oblike združevanja fizičnih ali pravnih oseb.

Lobiranci lahko privolijo v stike z lobistom šele po tem, ko so preverili, ali je lobist vpisan v register lobistov, razen izjem, ki jih določa ZIntPK.

Lobiranec je dolžan ob stiku z lobistom ugotoviti status lobista, ker je od tega podatka v nadaljevanju odvisno ugotavljanje dovoljenosti lobiranja.

Lobiranec ima dolžnost zahtevati od lobista, da se ta pred izvajanjem dejavnosti lobiranja identificira in mu pokaže pooblastilo interesne organizacije za lobiranje v določeni zadevi ter navede namen in cilj, zaradi katerega lobira.

Lobiranec je dolžan stik prepoznati kot lobističen.

Lobiranec o vsakem stiku z lobistom sestavi zapis, v katerem navede podatke o lobistu. Lobiranec zapis o stiku z lobistom, ki je vpisan v register lobistov, posreduje v roku 8 dni v vednost svojemu predstojniku in Komisiji.

Če bi pri stiku z lobistom lahko prišlo do nasprotja interesov, je lobiranec dolžan stik odkloniti in o tem izdelati zapis, ki ga je potrebno prav tako v roku 8 dni posredovati svojemu predstojniku in Komisiji.

V primerih:

• če lobist ni vpisan v register lobistov,

• če lobist posreduje netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije,

• če lobist pri lobiranju ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev ali

• če lobist lobira izven okvirov, ki jih določa ZIntPK,

so lobiranci dolžni v roku 10 dni od poskusa lobiranja tovrstne stike prijaviti Komisiji.

Lobiranci morajo biti prav tako pozorni na lobiste (izjeme), katerim se po ZIntPK ni potrebno registrirati, pa vendarle so o tem, kadar gre za lobiranje, dolžni poročati oziroma Komisiji prijaviti tovrsten stik. Če lobiranec oceni, da so ti stiki nezakoniti ali v nasprotju z namenom ZIntPK, so jih dolžni zavrniti in o tem obvestiti Komisijo v 10 dneh.

''Lobiranci'' so funkcionarji in javni uslužbenci v državnih organih, Banki Slovenije, organih in upravi lokalne skupnosti ter pri nosilcih javnih pooblastil, ki odločajo ali sodelujejo pri obravnavi in sprejemanju predpisov, drugih splošnih aktov in odločitev iz 14. točke 4. člena ZIntPK, s katerimi z namenom lobiranja komunicira lobist (16. točka 4. člena ZIntPK).

 ZIntPK kot lobirance opredeljuje zgolj funkcionarje in javne uslužbence v:

• državnih organih,

• Banki Slovenije,

• organih in upravah lokalne skupnosti in

• nosilcih javnih pooblastil.

Lobiranec je funkcionar in javni uslužbenec v državnih organih in organih lokalne skupnosti ter pri nosilcih javnih pooblastil, ki odloča ali sodeluje pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter odločitev in pri katerih poskuša lobist z lobiranjem doseči neko rešitev. Lobiranec je odločevalec, na katerega poskuša lobist vplivati, da bi dosegel rešitev, za katero si prizadeva.

Komisija lobista lahko izbriše iz registra, če:

• ugotovi, da so podatki in dokazila, na podlagi katerih je bil vpisan v register, lažni,

• je bil lobist zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen na več kot šest mesecev zapora,

• ugotovi, da lobist ne izpolnjuje več pogojev za vpis v register,

• pisno izjavi, da ne želi biti več lobist in opravljati lobiranja.

Lobist je dolžan Komisiji najkasneje v roku 8 dni po prenehanju registracije (izbris iz registra lobistov) vrniti lobistično izkaznico.

Lobist je dolžan Komisiji najkasneje v roku 30 dni po prenehanju registracije (izbris iz registra lobistov) pisno poročati o svojem delu – za sorazmerni del tekočega leta.

Lobist, ki je vpisan v register lobistov, mora Komisiji pisno poročati o svojem delu, in sicer:

• do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto,

• najkasneje v 30 dneh po prenehanju veljavnosti registracije.

V poročilu mora lobist navesti naslednje podatke:

• davčno številko,

• podatke o interesnih organizacijah, za katere je lobiral,

• podatke o višini plačila, ki ga je prejel od teh organizacij za vsako zadevo, v kateri je lobiral,

• navedbo namena in cilja, zaradi katerega je lobiral za posamezno interesno organizacijo,

• navedbo državnih organov in lobirancev, pri katerih je lobiral,

• navedbo vrst in načinov lobiranja za posamezno zadevo, v kateri je lobiral,

• navedbo vrste in vrednosti donacij političnim strankam in organizatorjem volilnih ter referendumskih kampanj.

Komisija preveri ali poročilo lobista vsebuje vse predpisane podatke. Če ugotovi, da je poročilo glede predpisanih podatkov pomanjkljivo, zahteva, da lobist v določenem roku poročilo ustrezno dopolni.

Lobist ima v zvezi s področji, za katere je registriral interes lobiranja, pravico biti vabljen na vse javne predstavitve in vse oblike javnih posvetovanj, o čemer so ga dolžni obveščati državni organi in lokalne skupnosti.

V register lobistov se lahko vpiše vsaka polnoletna oseba, ki ni zaposlena v javnem sektorju in ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost ter ni bila zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena na več kot šest mesecev zapora.

POZOR! Funkcionar ne sme opravljati dejavnosti lobiranja pred pretekom dveh let, odkar mu je prenehala funkcija.

ZIntPK določa izjeme, ko se posameznikom ni potrebno vpisati v register lobistov. Ne glede na določbe ZIntPK, ki urejajo lobiranje, se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije.

Komisija je med izjeme od registracije pred dejanji lobiranja uvrstila tudi prokurista ter predstavnike enot zbornic in združenj dejavnosti, ki sicer niso pravno samostojne, vendar pa so ti predstavniki izvoljeni predstavniki teh enot, hkrati pa imajo te enote organizacijsko strukturo.

Registrirani lobist se mora vpisati v register lobistov ter sporočiti vsako spremembo podatkov, ki so navedeni v registru, najkasneje v 8 dneh od nastanka spremembe.

Lobist mora Komisiji tudi pisno poročati o svojem delu, in sicer:

• do 31. januarja tekočega leta za preteklo leto,

• najkasneje v 30 dneh po prenehanju veljavnosti registracije.

Lobist (ne glede na to ali je vpisan v register lobistov ali je lobist oseba, ki se mu po ZIntPK ni potrebno registrirati) se mora lobirancem identificirati in pokazati pooblastilo interesne organizacije – naročnika, za lobiranje v določeni zadevi. Lobist mora navesti tudi namen in cilj, za katerega lobira. Pooblastilo je lobist dolžan predložiti lobistu ne glede na obliko lobiranja (osebno, po elektronski poti, po pošti …).

Dejanje lobiranja lahko izvaja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ki ga vodi Komisija (od 5. decembra 2010 dalje).

ZIntPK določa izjeme, ko se posameznikom ni potrebno vpisati v register lobistov. Ne glede na določbe ZIntPK, ki urejajo lobiranje, se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije. Med izjeme od registracije je Komisija uvrstila tudi prokurista in izvoljene predstavnike enot zbornic in združenj dejavnosti, ki niso pravno samostojne, a imajo organizacijsko strukturo.

Med izjeme od registracije pa Komisija ne uvršča odvetnikov in raznih zunanjih svetovalcev (davčni …) interesnih organizacij.

''Lobist'' je oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je vpisana v register lobistov, ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije (15. točka 4. člena ZIntPK).

ZIntPK tako loči med:

• registriranim (oziroma profesionalnim) lobistom – lobist, registriran oziroma vpisan v register lobistov, ki ga vodi Komisija (dostopen na spletni strani Komisije), in

• neregistriranim (oziroma neprofesionalnim) lobistom – lobist, ki se uvršča med izjeme od registracije, tj. vpisa v register lobistov, po četrtem odstavku 58. člena ZIntPK in ki se mu ni treba registrirati pri Komisiji.

V kolikor bi kdorkoli v postopkih, v katerih lobiranje ni dopustno (pravno regulirani postopki), poskušal vplivati na odločitve odločevalcev, Komisija opozarja na določbe 24. člena ZIntPK in možnost prijave neetičnega oziroma nezakonitega ravnanja.

Uradna oseba, ki iz utemeljenih razlogov meni, da se od nje zahteva nezakonito ali neetično ravnanje ali se s tem namenom nad njo izvaja psihično ali fizično nasilje, lahko takšno dejanje prijavi nadrejenemu ali osebi, ki jo ta pooblasti, tj. pristojni osebi (prvi odstavek 24. člena ZIntPK).

Nejavno vplivanje na odločevalca izven dovoljenih pravnih okvirov lahko predstavlja znake napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, kaznivo dejanje oviranja dela pravosodnih in drugih državnih organov ali drugo obliko nedovoljenega, nezakonitega ali neetičnega ravnanja. Javni uslužbenec lahko odkloni izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila protipravno ravnanje (četrti odstavek 94. člena ZJU). Javni uslužbenec mora odkloniti izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila kaznivo dejanje (peti odstavek 94. člena ZJU).

Ureditev procesov lobiranja ter določanja pravic in obveznosti lobistov kot tudi lobirancev je v svojem bistvu usmerjena v doseganje transparentnosti nejavnega vplivanja interesnih organizacij na odločitve javnega sektorja. Komisija ima pri tem nalogo zagotoviti učinkovit nadzor nad lobiranjem. Pogoj za to je na eni strani učinkovit nadzor javnega sektorja v primerih, ko funkcionarji in javni uslužbenci pripravljajo, obravnavajo in sprejemajo predpise, druge splošne akte in druge zadeve, kot jih določa ZIntPK. Na drugi strani je enako pomembno ozaveščanje tako posameznikov, institucij javnega sektorja kot civilne družbe o pristojnostih komisije na področju lobiranja in možnostih, ki jih ponuja ZIntPK za aktivno soudeležbo posameznikov in nevladnih organizacij pri vzpostavitvi čim širšega omrežja javnega nadzora nad lobiranjem. Lobiranje v skladu z ZIntPK je legitimna dejavnost, preko katere interesne organizacije na formalen in pregleden (transparenten) način dostopajo do formalnih centrov odločanja o zadevah javnega pomena.

ZIntPK v 56.a členu določa izjeme lobiranja:

Delovanje posameznikov, neformalnih skupin in interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin, ne sodi med lobiranje po določbah tega zakona.

V kolikor se vplivanje lobista na odločitve lobiranca nanaša na poslovne interese interesne organizacije, za katero deluje lobist, ne gre za izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK. Tako delovanja lobista pri vplivanju na odločanje državnih organov na področju sprejemanja predpisov predvsem z namenom iskanja ugodnejše rešitve za interesno organizacijo ni mogoče šteti za iskanje rešitev oziroma opozarjanje na sistemska vprašanja, povezana s krepitvijo pravne države, demokracije ter varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in tega ni mogoče šteti kot izjemo lobiranja po 56.a členu ZIntPK.

Prav tako ne gre za lobiranje, kot ga določa ZIntPK, če niso kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji za zakonito lobiranje:

• nejaven stik med lobirancem in lobistom oziroma predstavnikom interesne organizacije;

• namen vplivanja na odločanje znotraj javnega sektorja (pri tem se javni sektor za namene lobiranja nanaša zgolj na državne organe, Banko Slovenije, organe in uprave lokalnih skupnosti ter nosilce javnih pooblastil) v zadevah javnega pomena in

• vplivanje oziroma lobiranje se izvaja v interesu, imenu ali na račun določene interesne organizacije.

Lobiranje kot ga med pomenom izrazov opredeljuje 14. točka 4. člena ZIntPK pomeni:

lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov in organov lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov, pa tudi na odločanje državnih organov in organov ter uprav lokalnih skupnosti, ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ter postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov.

Lobirati pri nekom pomeni, da želimo vplivati na njegovo odločitev, ki bo po sprejetju v korist tako posameznikom kot interesnim organizacijam.

Besedna zveza "druge zadeve" v definiciji lobiranja po določbi 14. točke 4. člena ZIntPK na splošen in abstrakten način zajema vse tiste konkretne primere, ki po svoji naravi ne sodijo v področje sprejemanja predpisov na eni strani oziroma upravne in sodne postopke na drugi strani.

Kot primer navajamo situacijo, ko uradnik pripravlja neko mnenje, kateremu bo sledila odločitev državnega organa, kjer je uradnik zaposlen, ali pa katerega drugega državnega organa, ki je za tako mnenje zaprosil.

Lobisti bodo v tem primeru zainteresirani, da vplivajo že na pripravo mnenja, tem bolj, kolikor bolj je to mnenje pomembno za neko odločitev. V predstavljenem primeru ne gre za konkretno odločanje o pravici ali obveznosti posameznika niti za upravni ali sodni postopek, ampak gre za aktivnosti državnega organa, ki se pojavljajo pri njegovem delu v okviru njegovih pristojnosti in so zanimive in pomembne določenim interesnim organizacijam, ki bodo imele željo in interes vplivati na te vmesne aktivnosti državnih organov in to so “druge zadeve”, na katere je mislil pripravljalec zakona.

Primeroma je med "druge zadeve", v okviru katerih lahko lobisti izvajajo nejavno vplivanje na odločanje, mogoče šteti vse druge pravne, politične, ekonomske, finančne, organizacijske in druge ukrepe, ki jih Vlada RS sprejema za zagotovitev razvoja države in za urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države. V ta okvir sodijo tudi usmeritve, s katerimi Vlada RS usmerja državno upravo preko ministrstev, zlasti s podajanjem smernic za izvajanje politike in za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov. Med najpomembnejše "druge zadeve" spadajo programi, načrti dela, usmeritve za delo ipd.

Lobiranje ne zajema zadev, ki so predmet postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila. Prav tako lobiranje ne zajema zadev, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov ali drugih pravno reguliranih postopkov (zaposlitveni, disciplinski …).

Pri javnih naročilih, je treba opozoriti, da je lobiranje sicer dovoljeno (mora pa biti transparentno) pred formalnim začetkom (oblikovanjem kriterijev, meril naročila) katerekoli vrste javnega naročila (vključno s splošnimi in posebnimi izjemami, za katere se Zakon o javnih naročilih ne uporablja, vendar je tudi pri njih potrebno slediti duhu zakona, vključno z načelom transparentnosti in poštene konkurence). Nejavno vplivanje na izvedbo javnega naročila po oblikovanju kriterijev in meril ni dovoljeno (in bo pogosto predstavljalo napeljevanje h kaznivemu dejanju), ker je to v nasprotju s temeljnimi cilji in načeli predpisov o javnem naročanju in upravljanju s sredstvi javnega proračuna.

Za vpis v register se plača upravna taksa v skladu z Zakonom o upravnih taksah (po tarifni številki 1 in 3.1), ki trenutno znaša 22,60 EUR.

Izhajajoč iz ZIntPK (14. in 16. točka 4. člena ZIntPK) in Zakona o javnih uslužbencih (6. člen), med državne organe ne spada Evropski parlament. To pomeni, da poslanci Evropskega parlamenta iz Republike Slovenije ne sodijo med funkcionarje, ki bi bili dolžni poročati Komisiji o lobističnih stikih, kot to določajo določbe ZIntPK, ki se nanašajo na lobiranje.

V Evropskem parlamentu vpis v Register za preglednost ni obvezen, vendar pa se neregistrirani lobisti ne morejo akreditirati za vstop v Evropski parlament. Za izkaznico za dostop lahko zaprosijo zgolj uradni predstavniki interesnih skupin iz navedenega registra preglednosti. Evropski parlament je potrdil tudi predlog, po katerem bodo morali poslanci v prihodnje svojim zakonodajnim poročilom priložiti tudi seznam stikov z lobisti, t. i. »zakonodajna sled«.

Komisija kot prekrškovni organ lahko posamezniku izreče sankcije od 400 do 1.200 EUR v primeru:

• ko lobiranec ne izdela zapisa o lobiranju,

• - ko lobiranec v 8 dneh ne dopolni zapisa lobiranja,

• ko lobiranec ne odkloni stika z lobistom, ki ni vpisan v register lobistov ali stika, pri katerem bi nastalo nasprotje interesov,

• ko lobiranec ne prijavi Komisiji lobista v primeru, ko lobist lobira izven okvirov lobiranja, za katerega je registriran, posreduje lobirancu netočne, nepopolne ali zavajajoče informacije, ravna v nasprotju s predpisi, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev, ali ko lobist ni vpisan v register lobistov.

Lobistom Komisija lahko izreka upravne in prekrškovne sankcije, pri tem pa so upravne sankcije (pisni opomin, prepoved nadaljnjega lobiranja v določeni zadevi, prepoved lobiranja za določen čas ali izbris iz registra) predvidene zgolj za registrirane lobiste.

Komisija kot prekrškovni organ lahko posameznika kaznuje z globo od 400 do 1.200 EUR v primeru, ko:

• v nasprotju z določbo tretjega odstavka 56. člena ZIntPK opravlja dejanja lobiranja še pred potekom dveh let, odkar mu je prenehala funkcija;

• opravlja dejanja lobiranja, čeprav ni vpisan v register lobistov skladno s prvim odstavkom 58. člena in ni izvzet iz obveznosti registracije na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK;

• v nasprotju z določbo tretjega odstavka 70. člena ZIntPK pri lobiranju ravna proti predpisom, ki določajo prepoved sprejemanja daril v zvezi z opravljanjem funkcije ali javnimi nalogami lobirancev.

V primeru, da lobist lobira v nasprotju s 70. členom ZintPK, pa lahko Komisija tak prekršek kaznuje z globo od 1.000 do 2.000 EUR.

Ne. V javno dostopnem registru lobistov so objavljeni naslednji podatki:

• osebno ime lobista;

• naslov, kamor želi prejemati obvestila in vabila iz drugega odstavka 67. člena ZIntPK;

• področja, glede katerih je lobist registriral interes;

• upravne sankcije, izrečene lobistom .

Nejaven stik med lobistom in lobirancem je bistven element, po katerem lahko določeno vplivanje ali poskus vplivanja opredelimo kot lobiranje po ZIntPK.

Na splošno nejaven stik pomeni stik dveh ali več oseb (v primeru lobiranja gre za stik med lobistom in lobirancem), katerega vsebina in namen širši javnosti nista poznana, dostopna oziroma transparentna. Ključen element "nejavnosti" torej ni samo srečanje, ampak tudi vsebina in namen vplivati na neko odločitev v zadevah javnega pomena.

Kraj, čas ali način nejavnega stika niso pomembni.

Lobiranje je namreč vsako nejavno komuniciranje, ki ga z namenom lobiranja izvaja lobist. Bistveno je, da določen stik kot lobističen prepozna lobiranec in primerno ukrepa, čeprav oseba, ki izvaja nejavno vplivanje (lobist), morda meni, da ne gre za lobiranje.

Srečanje (četudi med lobistom in lobirancem z namenom vplivanja) lahko po volji udeležencev postane javno, s čimer ne gre več za lobistični stik po ZIntPK, če so vnaprej ali takoj po tem zagotovljeni pogoji, v katerih stik, pogovor in namen vplivanja potekajo na javnosti odprt, transparenten način (npr. s protokoliranjem vsebine pogovora in njegovo objavo).

Skladno s 14. točko 4. člena ZIntPK je »lobiranje« delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov, Banke Slovenije, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter na odločanje državnih organov, Banke Slovenije, organov in uprav lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov, postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev.