Načrt integritete

• Načrt integritete vas obvešča o korupcijskih tveganjih, tveganjih za kršitev integritete in drugih tveganjih, katerim je izpostavljena vaša organizacija.

Vsaka dejavnost vključuje določena tveganja in ne glede na to, kaj počnemo, lahko gre kaj narobe. V zasebnem življenju se teh tveganj običajno dobro zavedamo – razumemo, da nam lahko tatovi ukradejo premoženje, v kolikor ne zaklenemo vhodnih vrat, in da nas lahko neprevidno prečkanje ceste stane celo življenja. Pri opravljanju poklicnih nalog so posledice napačnih odločitev za posameznika praviloma manj usodne (ali pa celo zadevajo zgolj druge osebe) ter bolj oddaljene in včasih celo neoprijemljive. Pri osredotočanju na delovne naloge zato nanje nismo tako pozorni ali se jih sploh ne zavedamo. Izdelava načrta integritete je priložnost, da tveganjem posvetimo več časa, sprejet dokument pa vam omogoča stalen vpogled v tveganja, na katera ste v postopku izdelave načrta pomislili vi ali vaši sodelavci.

• Načrt integritete vsebuje ukrepe, da se tveganja ne bi uresničila.

Tveganja se lahko slej kot prej uresničijo. Zato je, ko smo enkrat z njimi seznanjeni, smiselno razmisliti, ali lahko sprejmemo določene ukrepe, s katerimi zmanjšamo verjetnost uresničitve tveganj ali jih celo odpravimo. Načrt integritete je namenjen tudi temu, da organizacije določijo enkratne, občasne ali stalne aktivnosti, ki jih bodo izvrševale za preprečevanje uresničitve identificiranih tveganj. Ko so ti ukrepi potrjeni s strani predstojnika, postanejo obvezna navodila za delo, zato je naloga vsakega uslužbenca, da se z njimi seznani. Načrt integritete je torej nabor identificiranih tveganj in zanje predvidenih ukrepov v vaši organizaciji.

ČESA SE JE TREBA ZAVEDATI PRI UPORABI NAČRTA INTEGRITETE?

• Tveganj v javnem sektorju ne doživljamo kot lastna tveganja.

Mnoga tveganja v javnem sektorju uslužbenci kot lastna dojemamo zgolj v manjši meri, saj ob njihovi uresničitvi nismo oškodovani sami, temveč je oškodovan javni interes. To ne pomeni, da smo javni uslužbenci brezbrižni do javnega interesa, vendar je povsem človeško, da bomo tem tveganjem posvečali manj pozornosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da k obvladovanju tveganj v javnem sektorju pristopimo načrtovano in kolektivno, ter da vodstvo organizacije samo uresničuje tak pristop in z zgledom k temu spodbudi tudi druge.

• Načrt integritete je vedno odprt za vaše predloge vas in predloge vaših sodelavcev. 

Potem ko enkrat razumemo logiko tveganj in ukrepov kot njihovega nasprotnega pola, lahko začnemo svoj delovni proces, pa tudi delovne procese svojih sodelavcev, gledati tudi skozi to prizmo. To ne pomeni, da smo pesimistični in da vedno pričakujemo najslabše, le da se zavedamo, da je preprečevati boljše kot zdraviti. Na tak način bo naša institucija notranje delovala bolje, navzven pa ji bosta rasla ugled in zaupanje javnosti. Zato imamo vsi javni uslužbenci pravico in dolžnost na tveganja opozoriti ter po možnosti predlagati tudi rešitve. 

• Načrt integritete deluje, če ga uporabljate. 

Ni skrivnost, da v mnogih organizacijah načrt integritete ni zaživel v polni meri, saj pogosto po izdelavi načrta na tveganja in njihovo obvladovanje pozabimo. Zato priporočamo, da znanje o možnih tveganjih in veljavnih ukrepih redno obnavljamo (na primer na zborih kolektiva) kakor tudi kritično presojamo učinke ukrepov – če ukrep ne deluje, na to opozorimo; če se spomnimo boljšega, ga predlagamo. In najpomembnejše – če pri našem delu pride do kakršnega koli neželenega dogodka, razmislimo, ali je bil ta dogodek posledica uresničenja že zaznanega tveganja in ali bi lahko v zvezi s tem tveganjem še kaj ukrenili. 

• Načrt integritete uspeva v kolektivih, ki si želijo narediti korak naprej. 

Načrt integritete je orodje, ki je usmerjeno v prihodnost. Ne glede na to, kakšne razmere vladajo v organizaciji, je vedno mogoče kakšno stvar izboljšati. Kolektiv najbolje ve, katerih tem se v danem trenutku ne splača lotevati in katere so tiste stvari, ki motijo vse. Tudi v obdobju pred načrti integritete so v vsaki organizaciji delovali posamezniki, ki so si prizadevali izboljšati razmere, ko ostali niso imeli volje, znanja in morda tudi poguma. Načrt integritete daje takim zaposlenim oporo pri njihovih prizadevanjih in z zapisom ukrepov poskrbi za trajnost napredka, ki so ga pomagali doseči. 

• Načrt integritete je sredstvo samozaščite in ne izpostavljanje organizacije 

Načrt integritete je pogosto napačno razumljen kot izpostavljanje ranljivosti organizacije. Resnica je ravno nasprotna! Če v vaši organizaciji pride do uresničitve določenega tveganja in boste lahko pokazali, da ste se tveganja zavedali, o njem razpravljali in ga z različnimi ukrepi poskušali preprečiti, bodo vaši nadzorni organi uresničitev tveganja bolj verjetno pripisali naključju, zunanjim vplivom ali človeškemu faktorju kot slabemu upravljanju vaše organizacije. 

KAJ NAČRT INTEGRITETE NI?

• Načrt integritete ni namenjen izpostavljanju konkretnih kršitev 

Ključno je, da učenje iz neljubih izkušenj ne postane lov na individualno odgovornost – za to že obstajajo mehanizmi in postopki. Načrt integritete naj bo v pomoč pri oceni, ali so obstoječi ukrepi učinkoviti oziroma ali se izvajajo, ter pri sprejemanju odločitev, kaj bi se dalo v bodoče še postoriti. 

• Načrt integritete ni opravilo, ki ga izvedete enkrat, nato pa nanj pozabite 

Načrt integritete je orodje, ki ga morate imeti stalno pred očmi. Ko ga enkrat izdelate, morate vsake toliko preveriti, ali še ustreza dejanskemu stanje. Če ne, ga morate posodobiti. Prav tako morate redno izvajati sprejete ukrepe in o izvajanju poročati. 

Organizacije javnega in zasebnega sektorja so pri svojem poslovanju oziroma izvrševanju svojih pristojnosti izpostavljene določenim tveganjem. Sodobne smernice dobrega upravljanja od vodstvenih in drugih oseb zahtevajo, da ta tveganja identificirajo, predvidijo ukrepe za odpravo tveganj ali zmanjšanje verjetnosti uresničitve tveganj, ukrepe dosledno izvajajo ter o izvajanju poročajo. 

Posebna skupina tveganj so tudi tveganja koruptivnega, neintegritetnega, neetičnega oziroma drugega protipravnega ravnanja, ki jih morajo nekatere organizacije javnega sektorja obvladovati s pomočjo načrtov integritete. 

TVEGANJA IN DEJAVNIKI TVEGANJ 

Z izrazom tveganje označujemo možnost nastopa določene neželene situacije v prihodnosti. Pri tveganjih iz načrta integritete gre za to, da utegne zaradi nezakonitega ali neetičnega ravnanja uradnih oseb priti do oškodovanja javnih sredstev, izdaje nezakonitih pravnih aktov, krnitve ugleda organa ali druge škode za organ ali javni interes. 

⇒ Uradne osebe so predvsem javni uslužbenci, funkcionarji, poslovodne osebe in nekatere druge osebe. Uradne osebe so opredeljene v 4. členu Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. 

Obstoj tveganj je močno povezan z obstojem dejavnikov tveganj – okoliščin, zaradi katerih tveganja obstajajo oziroma ki povečujejo verjetnost njihove uresničitve. Na primer, obstoj in verjetnost uresničitve tveganja, da bo uradnik prejel podkupnino in izdal nezakonito gradbeno dovoljenje, sta povezana z naslednjimi dejavniki tveganj: a) dejstvom, da uradnikove odločbe močno vplivajo na življenje posameznikov in zato obstaja visok interes strank, da je odločba izdana v njihovo korist; b) dejstvo, da uradnik prihaja v neposredni stik s strankami, kar jim omogoča, da ponudijo podkupnino; c) dejstvo, da je delo uradnika podvrženo le omejenemu nadzoru, zaradi česar obstaja verjetnost, da bo njegovo nezakonito ravnanje ostalo neopaženo ipd. 

VRSTE TVEGANJ

Tveganja je mogoče razvrstiti po različnih kriterijih, Smernice za uresničevanje načrtov integritete pa opredeljujejo skupino tveganj in institutov po ZIntPK in ZZPri, ki jih morajo zavezanci upoštevati in se do njih opredeliti. Vzorec načrta integritete vsebuje navedbo nekaterih posameznih tveganj, ki pa jih lahko zavezanci poljubno dodajajo, brišejo ali spreminjajo. Enako velja za predhodno določene dejavnike tveganj. 

UKREPI

Ukrepi so vse aktivnosti organa, s katerimi je mogoče zmanjšati ali popolnoma odpraviti tveganja. Pogosto je ukrep usmerjen v povečanje nadzora, lahko pa zajema tudi druge oblike reorganizacije poslovanja organa, ki odpravljajo dejavnike tveganj. V nadaljevanju opozarjamo na dve načeli, ki jih je pri opredeljevanju ukrepov potrebno upoštevati, vendar sta v praksi pogosto zanemarjeni: 

1) Ukrepi morajo biti konkretizirani 

Ukrepe je potrebno opredeliti tako, da jasno sporočajo, kaj je potrebno storiti, da se tveganje omeji ali odpravi. Če je za omejitev/odpravo določenega tveganja potrebno spremeniti interne predpise organizacije, je v načrtu integritete potrebno prikazati, kakšna naj bo nova ureditev (primer dobro konkretiziranega ukrepa je: “vodja oddelka vodstvu organizacije mesečno poroča o številu nerešenih zadev”). Zgolj navedba, da je določeno vprašanje potrebno urediti z internimi predpisi, ni dovolj konkretna. Podobno velja, če je potrebno na določenem področju izvajati dodaten nadzor; načrt integritete naj določi osebo, ki bo izvajala nadzor, način, na katerega se bo izvajal nadzor in pogostost izvajanja nadzora. Konkretizacija ukrepov pa ne pomeni, da je kasneje potrebno izvesti prav te ukrepe, če se izkaže, da je določene cilje mogoče doseči na bolj učinkovit način. 

2) Ukrepi morajo določati sredstvo za dosego cilja, ne pa zgolj cilja 

Kot ukrep mora biti določena aktivnost, za katero je verjetno, da bo pripeljala do želenega cilja, ne pa zgolj cilj oziroma stanje, ki naj bo doseženo. V praksi opažamo, da zavezanci za izdelavo načrta integritete pogosto določijo zgolj, da je potrebno spoštovati veljavne predpise in interne akte (primer takšnega nepravilno oblikovanega ukrepa je na primer: vsi zaposleni morajo ravnati v skladu z etičnim kodeksom). Taka opredelitev ukrepa je protislovna, saj tveganje obstaja prav zaradi dejstva, da utegne priti do kršitve postavljenih pravil.

POMEMBNO GRADIVO 

ZAVEZANCI ZA IZDELAVO NAČRTA INTEGRITETE 

Zavezanci za oblikovanje načrta integritete so vsi državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, javne agencije, javni zavodi, javni gospodarski zavodi in javni skladi. Zavezanci z največ štirimi zaposlenimi se lahko odločijo, da ne bodo izdelali lastnega načrta integritete, pač pa bodo lastna tveganja obvladovali v okviru načrta integritete ustanovitelja. 

⇒ Za natančnejše informacije o tem glej 20. člen Smernic za uresničevanje načrtov integritete. 

PROSTOVOLJNA IZDELAVA NAČRTA INTEGRITETE 

Zavezanec za izdelavo načrta integritete se lahko odloči, da bo posamezna organizacijska enota izdelala lasten načrt integritete. Za natančnejše informacije o tem glej 3. in 4. člen Smernic za iuresničevanje načrtov integritete. Načrt integritete lahko ob pomoči Komisije izdelajo tudi druge organizacije javnega in zasebnega sektorja. Svetovanje Komisije v zvezi z izdelavo načrtov integritete subjektom iz zasebnega sektorja je odplačno. 

ROK ZA IZDELAVO NAČRTA INTEGRITETE 

V primeru novoustanovljenega zavezanca ali če je organizacija naknadno postala zavezana za izdelavo načrta integritete, mora predstojnik v 30 dneh po tem imenovati delovno skupino, v enem letu od imenovanja skupine pa mora zavezanec načrt posredovati Komisiji. Če vaša organizacija načrta integritete ni izdelala v predpisanih rokih, nas o tem obvestite pisno, po telefonu ali preko elektronske pošte. 

IMENOVANJE DELOVNE SKUPINE 

Zavezanec za izdelavo načrta integritete mora stalno imeti imenovano delovno skupino za pripravo načrta integritete in njeno vodjo, ki je hkrati imenovani pooblaščenec za integriteto. Število članov delovne skupine ni določeno, priporočamo pa, da jo sestavljajo vsaj trije člani, pri večjih zavezancih pa tudi več. Pri tem je potrebno poskrbeti, da so v delovni skupini ustrezno zastopane vse organizacijske enote in kategorije zaposlenih. Vsako leto je potrebno zamenjati tretjino članov delovne skupine. 

Delovno skupino imenuje predstojnik organizacije s sklepom, pri tem pa si lahko pomaga z osnutkom iz vzorca načrta integritete (več spodaj). 

⇒ Natančnejše informacije o imenovanju in nalogah delovne skupine najdete v Smernicah za izdelavo, uvedbo in izvajanje načrtov integritete. 

IMENOVANJE POOBLAŠČENCA ZA INTEGRITETO  

Pooblaščenec za integriteto je »desna roka« predstojnika organa pri izvrševanju načrta integritete, prav tako pa skrbi za komunikacijo med zavezancem in Komisijo in ureja podatke v elektronskem registru tveganj. Predstojnik kot pooblaščenca za integriteto imenuje osebo z visoko stopnjo integritete. V praksi vlogo pooblaščenca za integriteto in vodje delovne skupine opravlja ista oseba. 

Predstojnik pooblaščenca za integriteto imenuje s sklepom, pri tem pa si lahko pomaga z osnutkom iz vzorca načrta integritete. Predstojnik lahko po potrebi spremeni osebo, ki opravlja vlogo pooblaščenca za integriteto. Če je pooblaščenec za integriteto dlje časa zadržan in predstojnik ne želi imenovati novega pooblaščenca za integriteto, lahko za določen čas imenuje začasnega pooblaščenca za integriteto. 

Predstojnik o imenovanju pooblaščenca ali začasnega pooblaščenca obvesti Komisijo pisno ali po elektronski pošti, pri čemer mora navesti ime in priimek pooblaščenca, njegovo delovno mesto, naslov elektronske pošte in (direktno) telefonsko številko. Po prejemu navedenih podatkov bo Komisija skrbniku omogočila vstop v elektronski register tveganj in mu posredovala navodila za njegovo uporabo. 

⇒ Za natančnejše informacije o imenovanju in nalogah skrbnika načrta integritete glej Smernice za uresničevanje načrtov integritete. 

VZOREC NAČRTA INTEGRITETE 

Načrt integritete se pripravi na vzorcu. V datoteki z vzorcem načrta integritete se nahajajo tudi osnutki zapisnikov, ki jih v procesu imenovanja sestavi delovna skupina, ter osnutek sklepa o imenovanju delovne skupine in pooblaščenca za integriteto.  Vzorec načrta integritete vsebuje tudi navodila za ocenjevanje tveganj. 

Organizacije, ki so načrt pripravile na predhodnih različicah vzorca, lahko pri posodabljanju načrta integritete ohranijo obstoječi vzorec. 

V kolikor obstajajo utemeljeni razlogi, lahko organizacija po predhodnem dogovoru s Komisijo pripravi načrt integritete tudi brez uporabe vzorca Komisije. 

Vsebina vzorca načrta integritete 

Jedro vzorca načrta integritete je sestavljeno iz dveh delov: 

a) Tabele tveganj 

Tabele tveganj v celoti izpolni delovna skupina za pripravo načrta integritete. Pri tem se skupina opredeli do v vzorcu navedenih tveganj, priporočljivo pa je, da doda tudi druga tveganja. V vzorcu navedeni dejavniki tveganj (stolpec 2) so delovni skupini zgolj v pomoč in jih lahko poljubno dodaja ali odstranjuje. Delovna skupina mora pri identificiranih tveganjih navesti ukrepe za obvladovanje tveganj, ki jih organizacija v trenutku izdelave oziroma posodabljanja vzorca že izvaja (stolpec 3). Na podlagi izvedenih ukrepov delovna skupina oceni vsako tveganje (stolpec 5) in stopnjo njegovega obvladovanja (stolpec 4). Tveganje se oceni na podlagi temperaturne mape, uporaba katere je pojasnjena v samem vzorcu. Najpomembnejši del tabel tveganj je opredelitev dodatnih (novih) ukrepov, za katere delovna skupina oceni, da bi jih bilo smiselno izvesti za omejevanje oziroma odpravljanje identificiranih tveganj (stolpec 6). 

⇒ Za natančnejše informacije o tveganjih glej prejšnji zavihek Tveganja. 

b) Register tveganj 

Leva stran registra tveganj (stolpci 1-8) vsebinsko predstavlja povzetek tabel tveganj, funkcionalno pa predlog predstojniku organa, da se opredeli do navedenih ukrepov. Ta del registra tveganj izpolni delovna skupina za oblikovanje načrta integritete. V desni strani pa predstojnik (stolpec 9-10) označi, ali je posamezni ukrep sprejel ali zavrnil ter določi rok, v katerem bo ukrep izveden. 

POSTOPEK IZDELAVE IN POSODABLJANJA NAČRTA INTEGRITETE 

Načrt integritete pripravi delovna skupina na sestankih, o katerih pripravi zapisnik. Vzorec zapisnika je del vzorca načrta integritete (glej zgoraj). 

Na sestankih delovna skupina identificira tveganja, dejavnike tveganj in ukrepe, s katerimi se tveganja že odpravljajo, hkrati pa išče predloge za nove ukrepe, s katerimi bo mogoče tveganja odpraviti v prihodnje. Metodologijo dela si izbere delovna skupina sama, praviloma pa bo delovna skupina informacije o tveganjih in ukrepih poskušala pridobiti tudi od drugih sodelavcev (intervjuji, vprašalniki ipd.) iz medijskih objav o organizaciji, iz ugotovitev v revizijskih postopkih, iz odločb drugih organov (inšpekcijski postopki, sodni postopki), z uporabo metode “scenarija”, z oblikovanjem ciljno usmerjenih delovnih skupin ipd. Delovna skupina svoje ugotovitve in predloge vpiše v tabelo tveganj v vzorcu načrta integritete. 

⇒ Za dodatne predloge za metode dela glej 13. člen Smernic za uresničevanje načrtov integritete ter prejšnji zavihek Tveganja. 

Ko delovna skupina pripravi tabelo tveganja, na njeni podlagi pripravi register tveganj, ki je prav tako del vzorca načrta integritete. Pooblaščenec nato tabelo tveganj kot predlog predloži v potrditev predstojniku organizacije. 

Predstojnik organizacije lahko ukrepe, ki jih je predlagala delovna skupina, potrdi ali zavrne. Če ukrep zavrne, mora pripraviti pisno obrazložitev svoje odločitve. S sprejemom ukrepov postane njihova izvedba za organizacijo zavezujoča. Če predstojnik meni, da delovna skupina ni identificirala vseh tveganj in obstoječih ukrepov, ali če ima dodatne predloge ukrepov, delovni skupini naloži, da načrt integritete v tem delu dopolni. 

Po končanju postopka izdelave načrta integritete pooblaščenec tveganja in ukrepe vnese še v elektronski register tveganj (drugi naslednji zavihek), izvod oziroma skenogram načrta pa pošlje Komisiji po pošti oziroma na elektronski naslov integriteta@kpk-rs.si. Komisija bo ocenila ustreznost izdelave načrta integritete in o svojih ugotovitvah obvestila zavezanca. 

⇒ Za dodatne informacije o elektronskem registru tveganj glej drugi naslednji zavihek Elektronski register tveganj. 

O spremembi načrta integritete predstojnik skupaj s pooblaščencem za integriteto in delovno skupino obvesti zaposlene. 

POSODABLJANJE NAČRTA INTEGRITETE 

Kako pogosto se bo načrt integritete posodabljal, je odvisno od razmer v organizaciji. Predstojnik organizacije pa mora redno preverjati, ali je načrt potrebno posodobiti. Zaželeno je, da se vsaj enkrat letno (na primer v času pred pripravo letnega poročila o izvedenih ukrepih) preveri, ali obstaja potreba po njegovi posodobitvi. 

Posodobljenega načrta integritete komisiji ni treba pošiljati preko navadne ali elektronske pošte, temveč vsa tveganja iz posodobljenega registra tveganj (ki je sestavni del načrta integritete) vnesete tudi v elektronski register. V elektronskem registru tveganj morajo vedno biti vsa tista tveganja, ki se nahajajo tudi v zadnjem sprejetem načrtu integritete. 

POMEMBNO GRADIVO 

Po sprejemu načrta integritete mora zavezanec sprejete ukrepe tudi izvesti. Ko so posamezni ukrepi izvedeni, je to potrebno zabeležiti v elektronskem registru tveganj, vsako leto pa je do 5. junija o izvajanju ukrepov potrebno poročati še Komisiji. 

IZVAJANJE NAČRTOV INTEGRITETE 

Pri izvajanju načrtov integritete sodelujejo predstojnik organizacije, delovna skupina, pooblaščenec za integriteto in zaposleni, ki so v načrtu integritete določeni kot izvajalci posameznih ukrepov. 

Naloga delovne skupine za pripravo načrta integritete in predstojnika organizacije je, da zaposlenim predstavijo tveganja, ki so jih prepoznali v organizaciji, kot tudi ukrepe, ki bodo izvedeni za odpravo teh tveganj. To je potrebno storiti tako po sprejemu načrta integritete, kot tudi po vsaki posodobitvi. 

Predstojnik organizacije mora poleg seznanitve iz prejšnjega odstavka zaposlenim še odrediti izvajanje posameznih ukrepov in jim za to zagotoviti ustrezen čas (na primer tako, da jih razbremeni drugih nalog). Prav tako mora sprejeti interne akte in druge organizacijske pogoje, ki omogočajo izvajanje ukrepov. 

Pooblaščenec za integriteto je »desna roka« predstojnika pri uresničevanju načrta integritete. Njegova naloga je, da poskrbi, da se zaposleni (ne glede na to, ali načrt predvideva njihove aktivnosti pri uresničevanju ukrepov ali ne) seznanijo z identificiranimi tveganji, dejavniki tveganj in ukrepi, ki so predvideni v načrtu integritete. Prav tako mora izvajati reden nadzor nad tem, ali posamezni nosilci ukrepe izvajajo in o tem po potrebi poročati predstojniku. Če pooblaščenec opazi, da izvajanje načrta integritete ne poteka zadovoljivo zaradi pasivnosti predstojnika, je njegova dolžnost, da opozori tudi na to. Pooblaščenec za integriteto mora zaposlene tudi redno izobraževati v zvezi z vprašanji s področja integritete, s katerimi se srečuje njihova organizacija, prav tako pa jim svetuje pri obravnavi njihovih individualnih dilem. 

⇒ Za natančnejše informacije v zvezi z izvajanjem načrta integritete in nalogami predstojnika ter skrbnika glej Smernice za uresničevanje načrtov integritete. 

POROČANJE 

Vsakič, ko organizacija izvede določen ukrep, mora pooblaščenec za integriteto to zabeležiti v elektronskem registru tveganj. Več informacij o vstopu v spletni register tveganj in njegovi uporabi najdete na podstrani elektronski register tveganj. 

Rok za poročanje 

Vsako leto do 5. junija mora zavezanec za izdelavo načrta integritete tudi oddati letno poročilo o izvedenih ukrepih. Osnutek poročila pripravi pooblaščenec za integriteto, sprejme pa ga predstojnik organizacije. Poročilo v elektronskem registru tveganj odda pooblaščenec za integriteto. 

Poročilo se odda na posebnem obrazcu (spodaj), ki ga pooblaščenec za integriteto prevzame v spletnem registru tveganj. Jedro poročila predstavlja prikaz stanja vseh ukrepov, za katere je organizacija v načrtu integritete določila, da jih je potrebno izvesti v obdobju do oddaje poročila. Pri ukrepih, ki niso bili izvedeni, je potrebno navesti tudi razloge, ki niso dopuščali njihove izvedbe. Pomembno je, da poročilo in register tveganj prikazujeta enako stanje izvajanja ukrepov, zaradi česar je registre tveganj ob oddaji poročila potrebno posodobiti. 

ELEKTRONSKI REGISTER TVEGANJ

Izvajanje načrtov integritete je komisija za preprečevanje korupcije v letu 2014 nadgradila z vzpostavitvijo elektronskega registra tveganj, s čimer je vzpostavila poenoten sistem vodenja podatkov o tveganjih in ukrepih za njihovo obvladovanje tako za potrebe zavezancev kot za potrebe komisije. 

Elektronski register tveganj je elektronska različica registra, ki je sicer bistveni sestavni del načrta integritete vsakega zavezanca in vsebuje celoten nabor zaznanih tveganj ter s strani predstojnika sprejetih in potrjenih ukrepov, prioritet, nosilcev in rokov. Vnos teh vsebin v elektronski register vedno predstavlja zaključno dejanje v postopku oblikovanja ali posodabljanja načrta integritete. Razmislek in razprava o tveganjih se morata na ravni institucije odviti že pri samem oblikovanju oziroma posodabljanju načrta integritete, elektronski register pa izpolnimo ali posodobimo šele potem, ko je glede vsebine načrta integritete znotraj institucije dosežen nek konsenz in je tako oblikovan načrt integritete in s tem tudi register tveganj sprejet in potrjen tudi s strani predstojnika. 

Zavezanci za načrt integritete so bili dolžni vsebino svojih registrov tveganj prenesti v elektronsko obliko najkasneje do 5. junija 2014. Od takrat dalje tveganja zavezanci vodijo v tem elektronskem registru.

DOSTOP DO ELEKTRONSKEGA REGISTRA TVEGANJ 

Register tveganj 

Do elektronskega registra tveganj lahko dostopa pooblaščenec za integriteto posamezne institucije. Skrbnik načrta integritete je obenem tudi edini, ki lahko elektronski register ureja in spreminja. V elektronski register vstopi s pomočjo svojega e-poštnega naslova, za uspešno prijavo pa mora biti kot pooblaščenec za integriteto s tem e-poštnim naslovom evidentiran tudi v sistemu in evidenci, ki jo vodi Komisija. Ob uvedbi elektronskega registra leta 2014 je Komisija v evidenco vključila vse takratne skrbnike načrtov integritete in jim tako omogočila dostop do elektronskih registrov njihovih institucij. 

Natančne informacije in napotke za uporabo elektronskega registra najdete v Navodilih za uporabo elektronskega registra tveganj. 

Vpogled v elektronski register tveganj za zaposlene 

Zaposleni lahko v elektronski register tveganj vpogledujejo, ne morejo pa ga urejati in spreminjati (te aktivnosti lahko opravlja le pooblaščenec za integriteto). 

Vodstvu in zaposlenim je register tveganj na vpogled na povezavi, ki jim jo posreduje pooblaščenec za integriteto . Povezava se nahaja na prvi oziroma vstopni strani elektronskega registra v odstavku “Vpogled v register tveganj za zaposlene”.  Vsebino registra pa lahko tudi natisnete. 

Ažurno sporočanje sprememb za neoviran dostop do registra 

Da bi imeli pooblaščenci neoviran dostop do elektronskega registra tveganj, je pomembno, da zavezanci Komisijo ažurno obveščajo o vsaki spremembi, ki se nanaša na pooblaščenca in njegove kontaktne podatke. 

Ob menjavi pooblaščenca za integriteto morate Komisiji sporočiti: 

• ime in priimek novega pooblaščenca za integriteto, 

• delovno mesto pooblaščenca, 

• telefonsko številko pooblaščenca in 

• elektronski naslov pooblaščenca (e-poštni naslov). 

Spremembe lahko sporočite na elektronski naslov integriteta@kpk-rs.si, na Center za razvoj in preventivo pa se lahko obrnete tudi preko telefona (01) 400 57 10. 

ANALIZE ELEKTRONSKIH REGISTROV IN OCENE TVEGANJ 

V letu 2014 je Komisija za preprečevanje korupcije uvedla elektronski register tveganj in s tem vzpostavila tudi izhodišča za nadzor in obdelovanje podatkov iz načrtov integritete na državni ravni. 

Načrt integritete je ključno preventivno orodje, s pomočjo katerega institucije javnega sektorja krepijo integriteto zaposlenih, institucije in posledično javnega sektorja kot celote. Je strateški, razvojni in obenem operativni proces, v katerem se oceni izpostavljenost posameznih subjektov javnega sektorja kršitvam integritete in korupcijskim tveganjem, njegov bistveni del pa je register tveganj, v katerem zavezanci navedejo vsa identificirana tveganja v svojem okolju, določijo verjetnost uresničitve tveganja in potencialno škodo, ki bi zaradi tega nastala, ter predvidijo ukrepe za omejitev, obvladovanje oziroma odpravo posameznega tveganja, na podlagi verjetnosti uresničitve tveganja in potencialne škode pa se s pomočjo tako imenovane temperaturne mape določi skupna ocena tveganja. 

Izdelane analize in ocene tveganj tako izhajajo iz elektronskih registrov tveganj istovrstnih zavezancev in temeljijo na podatkih o tveganjih za korupcijo in kršitev integritete, ki jih identificirajo zavezanci sami. Komisija te podatke primerja tudi z lastnimi bazami obravnavanih primerov; ti namreč bolj objektivno osvetljujejo subjektivna zaznavanja zavezancev in v tovrstnih ocenah tveganj predstavljajo merilo relativizacije zapisom v registrih tveganj. 

Analiza načrtov integritete, obvladovanja korupcijskih tveganj in tveganj za neintegritetnega ravnanja ter uporabe protikorupcijske klavzule v javnih zavodih lekarnah ter priporočila in navodila komisije (2018) 

Ocena korupcijskih tveganj in tveganj za kršitev integritete v slovenskih osnovnih in srednjih šolah ter priporočila šolam glede upravljanja identificiranih tveganj (2017) 

Ocena korupcijskih tveganj in tveganj za kršitev integritete v slovenskih občinah ter priporočila občinam glede upravljanja identificiranih tveganj (2015)