Prispevek je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti.

Skoraj 30 let že delujete na področju varstva podatkov in, širše, krepitve etike javnega sektorja, nazadnje kot predsednik ANAC. Kakšne so bistvene spremembe na tem področju v tem obdobju in katere dosežke bi izpostavili - vaše lastne in na splošno?

V zadnjih 30 letih bi za prelomnico zagotovo označil Konvencijo Združenih narodov proti korupciji (UNCAC) iz leta 2003, prvi pravno zavezujoč univerzalni protikorupcijski instrument, ki je imel zgodovinske posledice tudi za našo državo. Italija je po ratifikaciji konvencije sprejela protikorupcijski zakon, s katerim so bili uvedeni pomembni ukrepi za preprečevanje korupcije v javni upravi in ustanovljen je bil tudi italijanski Nacionalni protikorupcijski organ (ANAC). Takrat se je začela prava revolucija, ki je po eni strani pripeljala do vse večje osredotočenosti na preprečevanje in ne na pregon korupcije, po drugi strani pa je uvedla nov koncept transparentnosti delovanja javnega sektorja. Zlasti z reformo iz leta 2013 je prišlo do premika od zakonodaje, ki je bila omejena na priznavanje pravice državljanov do sodelovanja v postopkih, ki so ga zadevali, k veljavni zakonodaji, ki zagotavlja polno dostopnost informacij o organizaciji in dejavnostih javne uprave, da bi spodbudili širok nadzor nad javnim delovanjem in uporabo javnih sredstev. Transparentnost je tako postala ne le varuh zakonitosti, ampak predvsem najvišji izraz demokratične udeležbe. Nadaljnji napredek je v zadnjih letih omogočila še digitalizacija - tako pri preprečevanju korupcije kot pri zagotavljanju transparentnosti.

Kar zadeva moje lastne dosežke, ki so seveda dosežki celotnega našega organa, bi rad omenil izvajanje ambicioznega cilja vzpostavitve nacionalnega okolja javnih naročil od 1. januarja 2024, zahvaljujoč kateremu se je italijanski model uveljavil kot najboljša praksa na področju spodbujanja transparentnosti in integritete z novimi tehnologijami.

Kaj so prednosti ANAC kot protikorupcijske organizacije, kje pa so še priložnosti za izboljšave protikorupcijskega sistema?

Prva prednost ANAC je njegova neodvisnost, ki ni le teoretična , temveč se udejanja tudi prek zadostnih finančnih sredstev, ustreznih tehničnih orodij ter številčnem in strokovno ustreznem kadru. Drugič, učinkovitost delovanja ANAC temelji na širini njegovega poslanstva, ki se izraža na različnih področjih: nadzor nad spoštovanjem protikorupcijske zakonodaje in obveznosti glede transparentnosti, nadzor pri imenovanjih na javne funkcije , nasprotje interesov, nadzor nad javnimi naročili, smernice glede javnih naročil. Poleg tega je ANAC dejaven na mednarodni ravni pri projektih tesnega medinstitucionalnega sodelovanja in izgradnje kapacitet ter je močno zavezan spodbujanju javne etike in integritete v civilni družbi, zlasti med mladimi, s pobudami, namenjenimi šolam in univerzam.

Za nadaljnje izboljšanje protikorupcijskega sistema bi bilo vsekakor treba uvesti sistemsko regulacijo lobiranja in okrepiti čezmejne preventivne ukrepe, kot sta uredba o nasprotju interesov in pojavu »vrtljivih vrat«. Predvsem pa je potreben velik napredek civilne družbe pri razumevanju, v kolikšni meri javna etika prispeva h kolektivni blaginji. Za zaščito demokracije je bistvenega pomena globoka in razširjena protikorupcijska kultura, ki vključuje vse, institucije, podjetja, civilno družbo in posamezne državljane.

Prevzeli ste novo vlogo predsednika Evropske mreže za etiko v javnem sektorju (ENPE), katere članica je tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Kaj so vaši glavni cilji, vizija?

Prihodnja leta nam bodo prinesla velike izzive: izvajanje ukrepov iz predloga Direktive o boju proti korupciji Evropske komisije, vse večja internacionalizacija preprečevanja korupcije, nove tehnologije. To so izzivi, s katerimi se nobena organizacija ali država ne more soočiti sama. Zato je treba okrepiti mreže, kot je ENPE, ter spodbujati vse oblike sodelovanja in izmenjave izkušenj. Naš cilj je predvsem olajšati izmenjavo podatkov, dobrih praks in strokovnega znanja z uporabo digitalnih in operativnih orodij (kot je programska oprema) ter izkoristiti vse priložnosti, ki jih ponuja digitalizacija, da bi bilo naše delovanje za krepitev etike javnega sektorja še učinkovitejše. Poleg tega si prizadevamo poenostaviti izvajanje preventivnih ukrepov, ki jih predvideva predlagana Direktiva, ne le za države, ki so že članice ENPE, ampak tudi za druge države Evropske unije, ter uporabiti to kot vzvod za nadaljnjo širitev mreže in vzpostaviti stabilni komunikacijski kanal z institucijami EU. Nazadnje želimo okrepiti zunanjo povezavo mreže, vzpostaviti odnose s strateškimi partnerji, kot so multilateralne organizacije in univerze, ter sodelovati s civilno družbo pri vprašanjih integritete in transparentnosti. Trdno verjamem v vlogo ENPE in njeno sposobnost, da resnično pripomore k spodbujanju integritete in etike javnega sektorja v Evropi.

Prakse in zakonodaje na področju etike, integritete in preprečevanja korupcije so širom Evrope zelo raznolike. To predstavlja poseben izziv, zato bi bilo povečanje sinergij med javnimi ustanovami in državami ključno. Zakaj so enotni standardi za etiko in integriteto v javnem sektorju pomembni? Kako je po vašem mnenju moč okrepiti mednarodno sodelovanje pri oblikovanju enotnih standardov?

Pravne opredelitve in pravila se zelo razlikujejo, čeprav imajo vse države članice enake temeljne etične vrednote in načela, vse države članice pa ne urejajo celotnega obsega kaznivih dejanj korupcije, kot so opredeljena v Konvenciji Združenih narodov proti korupciji. Razlike v opredelitvi kaznivih dejanj in pomanjkanje kriminalizacije nekaterih kršitev povzročajo težave v čezmejnih primerih. Poleg tega včasih obstajajo kulturne razlike v pojmovanju etike javnega sektorja in integritete, saj so različni narodi zaradi svoje zgodovine in posebnih pravnih tradicij razvili različno občutljivost glede etičnih vprašanj in njihovo dojemanje. Primer je odpor, s katerim je bila v nekaterih državah sprejeta zakonodaja o zaščiti prijaviteljev. Zato je resnično pomembno opredeliti enotne standarde etike in integritete, začenši z javnim sektorjem.

Pomemben napredek v tem smislu bi bil seveda dosežen s sprejetjem predlagane Direktive o boju proti korupciji, katere cilj je prav vzpostavitev minimalnih standardov za opredelitev kaznivih dejanj korupcije in s tem povezanih sankcij, pa tudi ukrepov za izboljšanje preprečevanja korupcije in boja proti njej. To je pomemben korak naprej pri usklajevanju različnih pravnih sistemov, a ne zadosten. Vendar menim, da samo uvedba predpisov ni dovolj za doseganje mednarodnega sodelovanja. Za ta cilj moramo izmenjevati izkušnje in dobre prakse s stalnim dialogom med organizacijami in uradniki iz različnih držav. Naučiti se moramo sodelovati, če resnično želimo premagati kulturne razlike in uskladiti naše etične koncepte še pred našimi pravnimi sistemi. Zato so mreže, kot je ENPE, temeljna priložnost, ki jo je treba v prihodnosti vedno bolj krepiti.

Ali vidite priložnosti za tesnejše sodelovanje med nacionalnimi organi, kot sta ANAC in Komisija za preprečevanje korupcije, ter evropskimi mrežami, kot je ENPE, pri spodbujanju etike v javnem sektorju? Kakšno vlogo ima pri tem ENPE?

Vidim velike priložnosti za tesnejše sodelovanje v Evropi, ne le med nacionalnimi organi, ampak tudi med samimi organi in različnimi akterji, ki sodelujejo pri spodbujanju integritete. Sodelovanju med nacionalnimi organi bi lahko v prihodnosti koristile tudi priložnosti, ki jih ponuja digitalizacija in ki omogočajo stalno izmenjavo podatkov, znanj in operativnih orodij.

Mreže, kot je ENPE, so idealen prostor za razvoj tesnejših in naprednejših oblik sodelovanja med nacionalnimi organi. Poleg tega lahko te mreže poenostavijo dialog med nacionalnimi organi in institucijami EU; to bi lahko bilo še posebej koristno v prihodnjih mesecih, ko bodo morale države, ki tega še niso storile, izvajati ukrepe, predvidene v predlagani Direktivi. Cilj italijanskega predsedstva ENPE je med drugim spodbujati dialog med nacionalnimi organi in Evropsko komisijo z namenom postopnega in skrbnega izvajanja novih ukrepov. ENPE je absolutno najprimernejša mreža za to vlogo, saj je bila ustanovljena s posebnim ciljem  - da deluje kot privilegiran sogovornik evropskih institucij pri vprašanjih integritete, transparentnosti in javne etike.

Za učinkovito preprečevanje korupcije in sorodnih praks ter krepitev etike in integritete javnega sektorja je pomemben tudi razvoj naprednih tehnologij. Tudi ANAC jih pri svojem delu uporablja. Kakšno vlogo oziroma potencial ima po vašem mnenju digitalizacija? Ali vidite tudi AI kot priložnost v boju proti korupciji ali kot nevarnost?

Digitalizacija, podatki in komunikacijska orodja so močni zavezniki transparentnosti. Zahvaljujoč digitalnemu prehodu lahko državljani zdaj učinkovito in v celoti uveljavljajo svojo pravico vedeti, kako deluje javna uprava in kako upravlja z javnim denarjem. Popolna vključitev v nacionalne in evropske podatkovne zbirke omogoča oblike nadzora državljanov nad porabo javnih sredstev, ki ga na mednarodni ravni zagovarjajo skupine G20, G7 in OECD. S tega vidika je digitalna tehnologija močan dejavnik demokratizacije, ki državljanom zagotavlja orodja za spremljanje delovanja javnih organov in s tem za določeno sodelovanje pri oblikovanju strateških odločitev.

Kar zadeva umetno inteligenco, jo vidim - kljub pastem, ki so neločljivo povezane z novimi tehnologijami - bolj priložnost kot grožnjo, tudi v boju proti korupciji. Pomembno je vedeti, kako upravljati proces, ga urediti na najprimernejši način, tako da algoritemska mehanika in verjetnostni izračuni ne ogrožajo varstva človekovih pravic, ki mora vedno predstavljati ključni cilj javnega delovanja. Predvsem pa se moramo zavedati, da je revolucija umetne inteligence že v teku: pripada sedanjosti, ne prihodnosti. Če se bo javni sektor odzval s strahom ali zavračanjem, bo izgubil vsakršno možnost nadzora nad pojavom in ga v celoti prepustil zasebnim podjetjem. Seveda obstajajo nevarnosti, vendar jih je treba preprečiti s primernim vodenjem procesa prehoda.

Kakšni so po vašem mnenju največji izzivi pri spodbujanju etike in integritete v javnem sektorju po Evropi?

Etika v javnem sektorju je nujna za krepitev zaupanja državljanov v institucije, je temelj dobrega upravljanja. Etika in integriteta ne le preprečujeta korupcijo in nepravilnosti, temveč prispevata tudi k pozitivnemu okolju, v katerem lahko državljani transparentno sodelujejo v postopku odločanja in pripomorejo k boljšim odločitvam vlade in javnih uslužbencev. Evropski narodi doživljajo obdobje skepticizma glede zmožnosti demokratičnih institucij, da se učinkovito odzovejo na potrebe skupnosti. Odločna in skupna zavezanost vseh akterjev etiki in integriteti javnega sektorja je bistvenega pomena za vzpostavitev celovite verodostojnosti institucij, pri čemer je treba državljane z njihovimi zahtevami in potrebami postaviti v središče sistema. Ni demokracije brez vključevanja državljanov, brez integritete in transparentnosti pa ne more biti resničnega vključevanja.

Da bi državljani ponovno zaupali v demokratične institucije, je treba najprej zagotoviti, da se postopki odločanja izvajajo v korist skupnosti in ne nekaj zasebnih interesov, torej zagotoviti nepristranskost odločevalcev in javnih uslužbencev. V ta namen je bistvenega pomena izboljšati pravila o preprečevanju in obvladovanju nasprotij interesov ter okrepiti izvajanje t. i. vrtljivih vrat. To bo zagotovilo nepristranskost javne uprave. Pomembno je tudi zagotoviti transparentnost postopkov odločanja - da lahko državljani spremljajo njihov potek in sodelujejo v njem. Treba je dobro regulirati lobiranje, da bi zagotovili popolno transparentnost dejanj zastopnikov zasebnih interesov, tudi z vzpostavitvijo vsem dostopnih digitalnih kanalov, prek katerih lahko svoje predloge in opažanja predložijo tako bolj organizirani in strukturirani lobiji kot tisti z manj sredstvi. Prizadevanja za transparentnosti in integriteto so vzvod za pravično in skupno rast. Zato je za spodbujanje dobrih modelov upravljanja v vseh organizacijah, tako javnih kot zasebnih, treba uporabiti vse institute transparentnosti in preprečevanja korupcije ter jih obravnavati kot zaveznike vodstva in ostalih deležnikov.

Odločno si je treba prizadevati za digitalizacijo postopov javne uprave, da bi bili na voljo v vse bolj razumljivi in uporabni obliki; po drugi strani pa z usposabljanjem državljanov, da bodo opremljeni z ustreznimi znanji in spretnostmi za branje in interpretacijo podatkov. V tem smislu bo vloga združenj civilne družbe temeljnega pomena.

Med najboljšimi praksami interakcije med organizacijami in posamezniki pa je treba omeniti žvižgaštvo, ki mu je v zadnjih letih namenjeno vse več pozornosti. Pri žvižgaču moramo ceniti odnos pozornega in aktivnega državljanstva, ki se izraža v izbiri sodelovanja. Žvižgač je nekdo, ki se odloči, da ne bo gledal stran, vendar s svojim poročanjem kljub tveganju povračilnih ukrepov ponudi svoj prispevek k izgradnji bolj zdrave in transparentne skupnosti. Širjenje in izvajanje žvižgaštva je torej enakovredno spodbujanju nove kulture sodelovanja, ki temelji na predpostavki, da prijava nezakonitega ravnanja predstavlja učinkovito uresničevanje državljanskega čuta in ne zgolj izpolnjevanje zakonske obveznosti.