120 udeležencem je po uvodni predstavitvi samega pojma integritete predstavila orodja po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) za njeno krepitev in razložila ključne dele procesa izdelave samega načrta integritete. Pri tem je poudarila, da prepoznana tveganja v organizaciji niso pokazatelj koruptivnosti oziroma neintegritetnih ravnanj in da ne predstavljajo dejanske kršitve sama po sebi, temveč pokažejo potencialne ranljivosti, s prepoznavo katerih učinkoviteje preprečujemo nastanek nepravilnosti in kršitev. Slušateljem je podrobno pokazala, kako opredeliti tveganja in kako določiti ukrepe za njihovo obvladovanje.

Habjan Barborič je v kratki analizi stanja registrov zavezancev med drugim opozorila tudi na nekatere slabe prakse, ki jih Komisija opaža pri svojem delu. Tako na primer nekateri zavezanci svojih poročil o izvedenih ukrepih iz načrtov integritete ne oddajajo letno, čeprav zakon predpisuje rok za poročanje 5. junija za preteklo leto. Nadalje zaposleni zavezancev niso seznanjeni z obstojem načrtov integritete in njihovimi vsebinami, ali pa skrbniki celo že več let niso več zaposleni pri zavezancih. V povezavi s tveganji se dogaja, da nekateri zavezanci v registru nimajo opredeljenega niti enega tveganja ali pa tveganja opredelijo presplošno, nekateri zavezanci pa tveganja sicer identificirajo, ukrepov pa ne določijo ali pa določijo ukrepe, ki pa niso raznovrstni in ne naslavljajo tveganja oz. njegovih različnih dejavnikov.

Opisano prikazuje le nekatere dileme, s katerimi se srečujejo zavezanci in ki jih Komisija naslavlja v okviru svojih rednih usposabljanj za najrazličnejše skupine zavezancev z namenom izboljšanja razumevanja zakonskih obveznosti in koristi načrtov integritete.