Komisija je v letu 2024 prejela 723 zapisov lobirancev. Ti so skupaj poročali o 4.044 stikih, pri čemer v 820 primerih ni šlo za lobiranje, kar predstavlja kar 20 odstotkov vseh poročanih stikov. Pri tem izstopa zlasti Državni zbor RS, kjer je bilo skoraj 45 odstotkov poročanih stikov napačno označenih kot lobističnih.

O stikih je poročalo 45 različnih institucij (za razliko od lani tudi vsa ministrstva, ne le nekatera), med njimi največkrat Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (1.064 stikov) ter le tri občine o skupno 11 stikih. Trend slabega poročanja na lokalni ravni je zaskrbljujoč, zato je Komisija konec lanskega leta na vseh 212 občin naslovila dopis, v katerem je na preprost način (ponovno) pojasnila institut lobiranja in opozorila na dolžnost poročanja – tako kot že v preteklih letih.

Lobiranci so v svojih zapisih navedli več interesnih organizacij, kot pa so te poročale o svojih aktivnostih. Zgodilo se je tudi obratno – lobiranci (funkcionarji, javni uslužbenci) niso poročali o določenih stikih, o katerih interesne organizacije so.

Izjema kot pravilo

Konec leta 2024 je bilo v register vpisanih 85 lobistov, a le 13 med temi je v letu 2024 dejansko lobiralo. Poročalo jih je (nekateri z zamudo) 60, kar je 70 odstotkov, preostale bo Komisija zaradi neporočanja ustrezno obravnavala. V letu 2024 je Komisija sicer uvedla 82 prekrškovnih postopkov v povezavi z zaznanimi kršitvami s področja lobiranja, od tega deset na podlagi prijav.

Večino lobiranja pa so tudi letos opravile izjeme – v kar 98 odstotkih so lobirali neregistrirani lobisti. Komisija ob tem poudarja, da trenutna ureditev dopušča obvode in ne omogoča učinkovitega nadzora, zato si bo še naprej prizadevala za spremembe zakonodaje (odprava izjem, poenotenje rokov za poročanje in ostrejši kriteriji za pridobitev statusa lobista).

Nikoli končano delo ozaveščanja in seznanjanja

Dolžnost lobiranca je, da preveri in prepozna status tistega, ki lobira. Izvoljeni predstavnik interesne organizacije lahko kot izjema pri registraciji lobistov lobira le za svojo interesno organizacijo, ki nima zakonitega zastopnika – tako je lani s sodbo določilo Vrhovno sodišče. Ne glede na to Komisija ugotavlja, da so lobiranci pogosto poročali o sestajanju z izvoljenimi predstavniki, pri tem pa niso preverili, ali to dejansko so.

Odvetniki in zunanji svetovalci v imenu svojih strank ne smejo lobirati, če niso registrirani kot lobisti. Kljub temu Komisija zaznava porast primerov, pri katerih je kot lobist naveden odvetnik ali zunanji svetovalec, ki ni registriran kot lobist. Lobiranci bi morali takšen stik zavrniti, ker gre za nezakonito lobiranje.

Komisija bo tudi v prihodnje nadaljevala z aktivnostmi ozaveščanja, izobraževanja in nadzora ter si prizadevala za prej omenjene spremembe zakonodaje. Posameznike, interesne organizacije in še posebej občine bo o njihovih obveznostih poročanja obveščala sproti. Državni zbor in ministrstva pa bo podrobno seznanila zlasti z ustreznim prepoznavanjem (ne)zakonitih lobističnih stikov in ukrepanjem v teh primerih.