Prispevek je del spletnega novičnika Komisije, ki naročnike vsak mesec obvešča o našem delu ter ostalih aktualnih informacijah s področja našega delovanja in pristojnosti.

Kaj vas je motiviralo, da se pridružite Komisiji?

Z učinkovitim poslovnim upravljanjem, preglednim razdeljevanjem javnih sredstev in izogibanjem nasprotju interesov se ukvarjam že skoraj dvajset let. Spisala sem priročnike o javnih razpisih in inkluzivnem političnem odločanju, izobraževala uslužbence ministrstev in občin, kako pregledno, pošteno in učinkovito razdeljevati javni denar, vodila večmilijonske donatorske programe iz evropskih in drugih mednarodnih sredstev. Mentorirala sem vodstva različnih organizacij pri optimiziranju njihovega poslovnega upravljanja in se ukvarjala z dvigom kakovosti njihovih storitev. Sem tudi certificiran presojevalec za ISO standarde. Ko je bila predsedničina odločitev znana, je več kolegov zanimalo, ali sem se naveličala prejšnjega dela in ali sem morda celo obupala. Nisem. Na Komisiji bom za iste cilje delala še naprej. A z dodatnimi in drugimi orodji. In v novi ekipi. Novi sodelavci vedno pomenijo tudi nove, sveže ideje. Kar je vedno najbolj motivirajoče.

Kakšna je vaša vizija za prihodnost Komisije?

Predvsem si želim, da bi bili kot družba visoko odporni na nepoštene in koruptivne prakse. Kar ne zahteva samo aktivnih in učinkovitih organov nadzora in pregona, temveč tudi aktivno in vsesplošno netoleranco do nepoštenja in korupcije. Poštenje je nekoč veliko veljajo. Vrniti mu moramo veljavo. Ne slepim se, gre za tek na dolge proge. V športu vsi pomembni dolgoprogaški teki poznajo narekovalce tempa. Brez njih ni dobrih rezultatov. Na Komisijo gledam kot na narekovalca tempa pri vnovičnem uveljavljanju poštenja.

Katere glavne cilje ste si zadali za svoj mandat in kako jih nameravate doseči?

Za uspešno narekovanje tempa moramo biti strokovno močni in dobro organizirani. Pomagala bi tudi okrepitev naših pristojnosti, da bi lahko ustrezno sankcionirali kršitve integritete in nasprotja interesov. Ne zdi se mi prav, da lahko kršitelji še naprej zasedajo položaje v javnem sektorju in javnih podjetjih. In zagotovo ne pomaga pri krepitvi javne netolerance do takšnih praks, saj jih namesto tega normalizira. Narediti moramo tudi vse, da zagotovimo varno okolje za prijavitelje, in aktivno slediti učinkovitim praksam v tujini. Predvsem pa se veliko ukvarjati s preventivo in ozaveščanjem, od naših najmlajših naprej. Zato bi se morali tudi finančno okrepiti. Priložnost vidim v evropskih sredstvih.

Smoter Komisije v prvi vrsti ni odkrivanje in sankcioniranje nepoštenih in koruptivnih ravnanj, marveč njihovo preprečevanje. Cilj je, da do njih sploh ne pride. Kar je v teoriji najlažje doseči tako, da osebam na položajih prepovedana ravnanja sploh ne padejo na pamet. Bom konkretnejša. Videti je, da nepravilnosti na plano največkrat priplavajo takrat, ko so posli že sklenjeni, provizije plačane, usluge storjene. Čeravno se potem v preiskavah pogosto izkaže, da so nepravilnosti mnogi že sproti opazili, včasih celo nanje notranje opozorili. Sistemi namreč že poznajo veliko varovalk. Pomislimo samo na vse zahtevane parafe. Težave so z odločnim reagiranem. Zaposleni pogosto ne reagirajo ali ne reagirajo dovolj odločno. Največkrat spregovorijo šele v preiskavah. To moramo spremeniti. Cilj so njihove takojšnje reakcije in opozorila. Naloga Komisije pri tem je, da zagotovi pogoje za varno prijavo. Da se prijaviteljem ni treba bati posledic in da lahko računajo na anonimnost, če jo želijo. Zakonodajo o zaščiti žvižgačev sedaj imamo, moramo pa se potruditi, da bo tudi v praksi delovala.

Človeška psihologija je zapletena. Slabih namenov in koristoljubnih vzgibov se ne da izkoreniniti. Ampak če se ljudje ob zaznavi spornih ravnanj večinsko ne bodo molče obračali stran, temveč ukrepali, bo najbrž vsak dvakrat premislil, ali je vredno tvegati. Da ne bom narobe razumljena, ne navijam za vsesplošno ovaduštvo iz nekih preteklih časov. Temveč za odgovorne in samozavestne javne uslužbence. In za varno okolje, v katerem lahko ob sumih zlorab reagirajo.

Katere so po vašem mnenju najmočnejše karakteristike Komisije in kaj so največji izzivi, s katerimi se sooča? Kje vidite največje priložnosti za izboljšave?

Imam srečo. Prišla sem delat v visoko profesionalen kolektiv. Strokovnost senata in ostalih mojih novih sodelavcev me vsak dan znova navduši. Vsaka prijava se podrobno analizira in preveri, vse se obravnavajo z istimi vatli. Vseeno je velika količina prijav organizacijski izziv. Ob številnih prijavah tipa »ker ne vem, kam bi prijavil, bom prijavil na KPK« se čas obravnave podaljšuje. Na Komisiji smo sicer v zadnjem mesecu sprejeli več navodil, kako poenostaviti postopke, tako da aktivno skrbimo, da imamo pripad zadev pod nadzorom.

Velik izziv je tudi digitalizacija različnih registrov oziroma aplikacij, ki jih vodimo, od Erarja do premoženja funkcionarjev in lobističnih stikov. Z digitalizacijo zamujamo, saj je velik finančni zalogaj, a je nujno potrebna. Digitalizacija registrov bo lahko v veliki meri avtomatizirala naš nadzor. Ob povezanosti registrov bo sistem sposoben sam zaznavati nenavadnosti in odstopanja. Naš nadzor bo zato hitrejši in predvsem učinkovitejši. In lažje bomo obvladovali tveganja, prepoznavali in spremljali kritična področja in subjekte. Sprostilo bo tudi naše kadrovske kapacitete in bomo zato lahko okrepili našo preventivno dejavnosti, od ozaveščevalnih akcij in kampanj do usposabljanj.

Kaj so po vašem mnenju merila oziroma kazalci uspešnost, učinkovitost in napredka dela Komisije?

Na prvi pogled je enostavno: iz leta v leto manj slabih praks in ravnanj. Je pa to izziv relevantno objektivno meriti. Ne samo v Sloveniji, temveč tudi drugje.

Verodostojne indikatorje naše uspešnosti moramo sicer šele doreči. Iskati jih bo najbrž treba v presečišču števila prijav, ugotovljenih kršitev, povprečnega trajanja obravnave primerov, zaupanja v Komisijo in druge javne institucije in še česa. Večina ljudi bi se sicer morda strinjala, da rabimo več obsodb za korupcijska kazniva dejanja. Ampak za korupcijo velja enako kot za celotno kriminaliteto: polni zapori niso znak, da v boju s kriminalom zmagujemo, temveč da ga izgubljamo.

Kakšna je vaša ocena situacije na področju korupcije in njenega preprečevanja v Sloveniji?

Po indeksu zaznave korupcije se situacija pri nas slabša in na njem nazadujemo. Letos smo na 42. mestu med 180 državami. Splošni sentiment sicer ni najbolj zanesljivo in objektivno merilo, saj nanj vpliva marsikaj. Lahko smo nezadovoljni s politično usmeritvijo vlade ali župana, pa jima mimogrede pripišemo še koruptivnost. A to velja tudi za druge države. Zato je, primerjalno gledano, ta indeks dovolj zanesljiv pokazatelj, da trendi očitno niso pozitivni.

Mednarodno gledano imamo relativno dobro zakonodajo in številne varovalke, ki naj bi korupcijo preprečevale. Kratkoročno lahko najbrž k zmanjšanju koruptivnih ravnanj prispevamo z razširitvijo sankcij za kršitev. Učinkovitost tožilstva in sodstva je posebno vprašanje, ki pa ni v pristojnosti Komisije. V veliki meri pa tudi ni odvisna samo od pravosodnih organov, saj ti že dolgo nimajo dovolj kakovostnih finančnih in kadrovskih pogojev za svoje delo. Je pa napredek na področju preprečevanja korupcije v marsičem odvisen tudi od pravega fokusa. Seveda je ob nepravilnostih pomembno ugotoviti individualno krivdo in krivce sankcionirati. Že zaradi krepitve državljanskega poguma in splošnega zaupanja v preiskovalne in sodne institucije. A glavno vprašanje bi moralo biti, katere varovalke so odpovedale ali umanjkale, da je do zlorabe sploh lahko prišlo. Se pravi, kaj v sistemu očitno ne deluje dovolj dobro in bi morali čimprej sistemsko korigirati, da se primeri ne bi ponavljali. Zastavljanje pravih vprašanj je preverjeno najboljša pot do rešitev.

Kaj pričakujete od svojih kolegov in od sebe?

Da damo vse od sebe.

Kaj so prednosti ženske energije na vodilnem položaju?

Ne bi ločevala ženske in moške energije, ker vodstvene sposobnosti niso spolno zaznamovane. Na vodilnih položajih potrebujemo ljudi, ki imajo potrebno znanje in izkušnje in primerne osebne karakteristike, od poštenosti in odgovornosti do tega, da znajo motivirati kolektive in voditi z zgledom. Kar pa seveda ne pomeni, da nisem za več žensk na vodilnih položajih. Trenutno izrazito nesorazmerje jasno govori o neenakih možnostih. In proti tej neenakosti se je kakor proti vsaki neenakosti treba boriti enako odločno kot proti korupciji.