Integriteta pomeni delovanje v skladu z zakonskimi normami, etičnimi kodeksi ter cilji in nameni zakonov, k čemur so brez izjem zavezani vsi subjekti javnega sektorja in njihovi zaposleni. Kršitev nastopi, ko le-ti ravnajo v nasprotju s temi načeli.
Upravno sodišče RS je v več sodbah poudarilo, da je pojem integritete jasno opredeljen v zakonu in da pomeni ravnanje v skladu z zakoni, etičnimi načeli in pričakovanji javnosti. Na tej osnovi se po mnenju sodišča da tudi sklepati, kaj je kršitev integritete obravnavane osebe - to je, kadar javni uslužbenec ne ravna odgovorno ali v skladu s pričakovanji, zakoni, predpisi in etičnimi kodeksi.
Kdaj lahko govorimo o sumih kršitev integritete?
Komisija za preprečevanje korupcije lahko v skladu s 13. členom ZIntPK ob sumu kršitev integritete uradnih oseb začne postopek bodisi na podlagi prijave ali na lastno pobudo in izda ugotovitve o konkretnem primeru.
Komisija za preprečevanje korupcije lahko sumi na kršitev integritete v več primerih, na primer:
če gre za kršitev drugega področnega predpisa, pa za navedeno odklonsko ravnanje ni drugega primarno pristojnega organa;
če gre za kršitev drugega področnega predpisa ali ZIntPK, sankcija za zaznane kršitve pa ni predvidena – npr. voljeni funkcionarji;
če gre za kršitev drugega področnega predpisa ali ZIntPK, v konkretni zadevi pa gre za sistemski problem ali ravnanja, ki so kot sporna zaznana tudi v več drugih primerih, pri obravnavi pa se sledi načelu osveščanja in vzpostavitvi standardov sprejemljivosti in presoje posameznih ravnanj v širšem družbenem okolju;
če gre sicer za sum kaznivega dejanja in so organi odkrivanja in pregona zadevo obravnavali, vendar po izvedbi predkazenskega postopka zaključili s poročilom, Komisija pa ravnanja ocenjuje kot takšna, da so v nasprotju s pričakovano integriteto posameznikov ali organizacij;
če gre za kršitev drugega področnega predpisa ali ZIntPK, nadzorni organi pa ne odreagirajo oziroma ne odreagira ustanovitelj subjekta;
če gre za ravnanja, ki sicer s predpisi niso izrecno prepovedana ali dovoljena, vendar so etično, moralno ali družbeno sporna ter so kot taka lahko tudi predmet kršitve etičnih kodeksov.
Etični kodeks določa moralna pravila in pričakovano ravnanje, kar sodi v sklop integritete, kot je določeno v 3. točki 4. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije se nanj sklicuje kot na dopolnitev zakonske definicije integritete. Namen kodeksa je jasno opredeliti, kakšno je pričakovano obnašanje oseb pri opravljanju javnih funkcij.
Primeri kršitev integritete iz prakse
Primeri kršitev integritete vključujejo ravnanja, ki sicer niso izrecno prepovedana, a so neetična ali škodljiva. Tu je nekaj primerov kršitev integritete glede na že obravnavane primere:
laži oziroma zavajanje v uradnih postopkih in pred javnostjo,
najemanje odvetniške družbe, ki že zastopa organ, v katerem funkcionar opravlja svojo funkcijo, zlasti če gre za osebno zastopanje uradne osebe v postopku, povezanem z njenim delom,
neutemeljeno ali nezakonito vplivanje in poseganje v delo in pristojnosti za to pristojnih,
privilegiranje določenega ponudnika in neenakopravna obravnava ponudnikov,
nezakoniti, neetični ali politični vplivi pri imenovanju in zaposlovanju,
nestrokovno in neskrbno delo uradnih oseb brez upoštevanja etičnih kodeksov,
prekoračitev pooblastil in pristojnosti, poseganje v pristojnosti drugih in nagovarjanje k delovanju mimo uveljavljenih pravil,
ravnanja uradnih oseb, ki ne predstavljajo pričakovanega ravnanja in zgleda, kakršen se pričakuje od zaposlenih v javnem sektorju, s čimer zbujajo dvom v poštenost, zakonitost, nepristranskost, objektivnost in transparentnost javnega sektorja in posledično spodkopavajo zaupanje vanj.
