Kaj je korupcija? 

Po najenostavnejši razlagi, ki jo lahko izpeljemo iz zakonske definicije, gre za vsako kršitev dolžnega ravnanja z namenom pridobiti korist zase ali za drugega. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) jo definira kot: “Vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev, ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.” 

Glede na definicijo lahko korupcijo razdelimo na naslednje elemente, ki jih mora vsebovati vsako ravnanje, da ga lahko štejemo za koruptivnega: 

  • vsaka kršitev (vse oblike ravnanj, tako storitve, torej ko nekdo stori nekaj, česar ne bi smel, kot opustitve, ko nekdo ne stori nečesa, kar bi moral), 

  • kršeno je dolžno ravnanje (ravnanje, ki ga je oseba dolžna storiti, ker to določajo veljavni zakonski in podzakonski predpisi ter kodeksi ravnanja in drugi veljavni notranji predpisi poslovnih ali poklicnih združenj, podjetij, društev …), 

  • to kršitev storijo uradne osebe (kot so določene v Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, to pa so: funkcionarji, uradniki na položaju in drugi javni uslužbenci, uslužbenci zaposleni v Banki Slovenije, poslovodne osebe in člani organov upravljanja, vodenja in nadzora v subjektih javnega sektorja, 

  • v javnem sektorju (državni organi in samoupravne lokalne skupnosti; javne agencije, javni skladi, javni zavodi, javni gospodarski zavodi, Banka Slovenije, druge osebe javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna lokalne skupnosti, pravne osebe, ki jih je ustanovila država ali lokalna skupnost, javna podjetja, gospodarske družbe in druge pravne osebe, v katerih ima večinski delež oziroma prevladujoč vpliv država ali lokalna skupnost) 

  • ali zasebnem sektorju (vsa področja, ki ne sodijo v definicijo “javnega sektorja”, kot ga določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije), 

  • namen je pridobiti korist zase ali za drugega (“korist” je lahko premoženjska ali nepremoženjska – torej vsaka korist, ki ni fizično opredmetena, kot na primer prednostna obravnava pri zdravniku in podobno. Pri tem vrsta, oblika oziroma vsebina koristi niso pomembne). 

Korist je lahko obljubljena, ponujena ali že dana drugemu (z vidika ponudnika oziroma dajalca koristi – aktivna stran koruptivnega ravnanja) oziroma, na drugi strani, je lahko pričakovana, zahtevana ali že sprejeta (z vidika prejemnika koristi – pasivna stran koruptivnega ravnanja). 

Pri vseh ravnanjih, ki jih dojemamo kot korupcijo, je bistven “koruptivni namen”. O takšnem namenu govorimo, ko je korist obljubljena ali dana z namenom, da bi vzpodbudila ali nagradila kršitev dolžnega ravnanja oziroma ko je korist sprejeta za poplačilo dolžnega ravnanja. Treba je uveljaviti ničelno toleranco, kjer so nesprejemljiva vsa koruptivna ravnanja. Tudi več tovrstnih majhnih dejanj namreč vpliva na rušenje prava in ustvarja možnosti za pojav še hujših oblik kršitev. 

Komisija prijave sumov korupcije obravnava v okviru postopka zaradi suma korupcije. Če Komisija v okviru postopka zaradi suma korupcije zazna znake kaznivega dejanja, nemudoma vloži ovadbo. Postopek zaradi suma korupcije lahko Komisija z vložitvijo ovadbe zaključi, lahko pa izda in javno objavi tudi načelno mnenje, v katerem se na načelni ravni opredeli do ugotovljenega ravnanja in do morebitnih sistemskih pomanjkljivosti ali neskladij, ki omogočajo takšno ravnanje, ter predlaga ukrepe za izboljšanje stanja. 

Zakaj pride do korupcije? 

Korupcija najpogosteje nastane zaradi pohlepa po ugledu ali denarju, nečimrnosti, nevednosti, pomanjkanja integritete, pretirane uslužnosti. Hkrati pa je lahko korupcija tudi posledica sistemske nepravičnosti, ki posameznikom ne omogoča enakopravnega dostopa do dobrin, storitev in pravic, zaradi česar se ti zatečejo h korupciji. 

Najpogosteje so koruptivna ravnanja storjena namenoma oziroma naklepno in torej ne gre za napako ali malomarnost. Tudi druge kršitve iz pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije so pogosto storjene naklepno, z namenom pridobiti kakšno (nedovoljeno) korist, jo prikriti oziroma nezakonito vplivati na odločitev ali ravnanje drugega. 

Konkretne okoliščine, ki prispevajo k nastanku korupcije, tako lahko razdelimo po naslednjih točkah: 

  • pomanjkljivo ali sploh neobstoječe, nejasno ali premalo uveljavljeno upravljanje in vodenje organizacij in postopkov, 

  • pomanjkanje nadzora nad izvajanjem nalog, porabo finančnih sredstev in drugim, 

  • pomanjkanje ustreznih etičnih standardov in pravil vedenja, 

  • pomanjkanje ustreznih izobraževanj in usposabljanj zaposlenih o načinu izvajanja njihovih nalog, o etiki ter integriteti, 

  • nedosledno ali nepravično kaznovanje kršitev pravil v družbi, organizaciji, podjetju ali drugem subjektu, 

  • slab pretok informacij, 

  • zloraba svobode odločanja (diskrecijske pravice) zaposlenih – bodisi zato, da omogočijo neko korist sebi ali drugemu, bodisi zato, ker zaradi tesnega poznanstva z osebami pri svojem odločanju niso več nepristranski.